Szeklerski spominski center mejnih stražarjev

Seklji so imeli poseben položaj v družbi Kraljevine Madžarske: od srednjega veka so živeli kot skupnost s kolektivnimi plemiškimi pravicami, ki je dolgovala vojaško službo na vzhodnih mejah Transilvanije. Njihova naloga je bila varovanje mejnega sistema in obramba vzhodnih vrat države – ne kot poklicna vojska, temveč kot svobodna skupnost z lastnimi voditelji in notranjim pravnim redom.

Od 18. stoletja, zlasti pod Marijo Terezijo in Jožefom II., je bila sekljarska mejna straža uradno vključena v obrambni sistem Habsburške monarhije. Takrat so nastali sekljarski mejni polki, na primer Sekljarski mejni pehotni polk (1762). Čeprav so se mnogi upirali državnemu vmešavanju – znani madéfalvi pokol (1764) je bil posledica tega –, je vloga mejne straže dolgoročno oblikovala organiziranost sekljarskih vasi, njihovo izobraževanje, versko in gospodarsko življenje.

Sekljarski mejni stražarji so sodelovali v napoleonskih vojnah (npr. v bitki pri La Rothière), v revoluciji 1848–49, pa tudi v prvi in drugi svetovni vojni. Njihova zgodovina ni pomembna le na lokalni ravni, temveč je integralni del evropske vojaške zgodovine.

Zgodovina sekljarske mejne straže povezuje kolektivno identiteto z odgovornostjo. Razstava ni posvečena bojem, temveč skupnostnemu redu, samoorganizaciji in zavestnemu narodnemu obstoju. Ta oblika spominjanja ni usmerjena le v preteklost, temveč izraža tudi zavezanost prihodnosti – kar je še posebej pomembno v današnjem hitro spreminjajočem se globalnem svetu, kjer je treba ponovno okrepiti regionalne korenine in vzornike.

Center ima tudi pedagoški namen: za šolske skupine organizirajo muzejske pedagoške delavnice in prirejajo skupnostne dogodke.