Narodno romarsko središče Mátraverebély-Szentkút

Zgodba o čudežnem izviru je osnova tega romarskega središča: po tradiciji so starši pripeljali svojega nemega sina k bližnjemu izviru, kjer je otrok pil vodo – in takoj spregovoril. Ta dogodek iz 11. stoletja je postal izhodišče za romanja, ki jih je od takrat spremljalo nešteto ozdravljenj in spreobrnjenj.

Okoli izvira so zgradili kapelo, kasneje pa še samostan, gostišče in več romarskih stavb. Današnja romarska cerkev je osupljiv primer baročne arhitekture iz 18. stoletja.

Romarsko središče še danes upravljajo frančiškanski redovniki, ki poleg duhovnega vodenja skrbijo tudi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Poleg vsakodnevnih maš, spovedi in duhovnih vaj obiskovalcem ponujajo tudi socialne in skupnostne programe.

Romarsko središče Szentkút ponuja duhovno poglobitev, kulturno raziskovanje in sprostitev v naravi. Obiskovalcem so na voljo nastanitve, romarske prenočitve, učne poti in gostinski obrati z lokalnimi izdelki.

Romarsko središče leži na območju UNESCO Globalnega Geoparka Novohrad–Nógrád, zato poleg duhovnih vrednot izstopa tudi po geoloških, ekoloških in kulturno-zgodovinskih vidikih. Okolico zaznamujejo izviri, jamska bivališča, andezitna kamnina in vulkanske oblike, ki ponujajo edinstvena doživetja na pohodih. Obiskovalci lahko povezavo med naravo in vero odkrijejo tudi na tematskih poteh – na primer na poteh, povezanih z legendo o svetem Ladislavu.

Osrednji sakralni predmet v romarski cerkvi v Szentkútu je kip Device Marije, ki je že stoletja v središču čaščenja vernikov. Baročni kip, bogato okrašen, v naročju drži dete Jezusa in izraža materinsko nežnost ter zaščitniško ljubezen – vse, zaradi česar se romarji znova in znova vračajo v Szentkút.

Posebnost tega kipa je, da mu redno menjajo oblačila, prilagojena liturgičnim praznikom in obdobjem cerkvenega leta. Ta praksa ni le estetska, temveč ima globok duhovni pomen, ki izraža dostojanstvo praznikov in skrb žive skupnosti.

Oblačila izdeluje gospa iz Ipolytarnóca, ki že vrsto let z veliko predanostjo ročno šiva oblačila za Marijin kip. Njeno delo presega obrtništvo: to dejanje je lep primer verske udeležbe lokalne skupnosti. Gospa to delo dojema kot poslanstvo, ki ohranja tradicije ljudske pobožnosti in hkrati daje nov pomen vsakdanjemu življenju romarskega središča.

Spreminjajoča se oblačila Marijinega kipa so za romarje viden in otipljiv znak cikla cerkvenega leta ter dokaz, da vera ni muzejski predmet, temveč živa povezava med Bogom in človekom, preteklostjo in sedanjostjo, skupnostjo in posameznikom.

Ta tradicija na dostojen način povezuje lokalno identiteto, duhovno poglobitev in ohranjanje obrtne dediščine, zato kip ni le sakralni simbol, temveč tudi živ primer trajnostnega kulturnega turizma.