Prihodnost turizma določajo 3 besede – vendar večina tega ne opazi

Članek obravnava tri teme kot celoto, saj avtor meni, da skupaj tvorijo „človeško stabilnost” sektorja. Odpornost danes ni več luksuz: COVID je pokazal, da ko se mobilnost ustavi, se ustavi tudi turizem – zato mora biti pripravljenost (ocena tveganj, scenariji, operativna prilagodljivost) del odgovornega načrtovanja. Tudi vključenost ni „prijazna gesta”, ampak osnovno pričakovanje: razprava ni o tem, ali je pomembna, ampak o tem, kako postane norma vsakodnevnega delovanja. In tu so še spretnosti: turizem je lahko kapitalsko intenziven (letala, hoteli, infrastruktura), vendar je po mnenju avtorja na koncu človeška obrt – pozornost, povezovanje, reševanje problemov, gostoljubnost. Avtor poudarja, da kljub pospeševanju avtomatizacije ostaja ta del težko avtomatizirati, zato je razvoj spretnosti dolgoročna konkurenčna prednost. 

Članek ni idealističen: priznava, da mnoge skrbi zaradi sprememb (tehnologija, družbene napetosti, negotova „nova normalnost”). Kljub temu turizem vidi kot posebno presečišče: temelji na odprtosti, izmenjavi in mobilnosti, torej na silah, ki – če so dobro upravljane – lahko zmanjšajo polarizacijo in okrepijo družbeno kohezijo. Ključ je v tem, da prilagajanje spremembam ne sme biti osamljeno, ampak skupno dogovarjanje o tem, kaj bo „nova normalnost”, za kar so potrebni strokovni prostori v obliki platform.

Eden najmočnejših delov je zelo praktičen: hrbtenico turizma sestavljajo MSP-ji, vendar imajo ti najmanj časa, ljudi in finančnih rezerv za učenje po metodi „poskus–napaka–izboljšava”. Če je transformacija nujna (digitalizacija, trajnost, nova pravila, nova pričakovanja), si MSP-ji ne morejo privoščiti treh ali štirih slepih ulic. 

Po mnenju avtorja pogosto ne manjka dobrih rešitev, ampak to, da ostanejo ujeti v zaprt, preveč tehničen in akademski krog. Podjetnik, ki vodi vsakodnevno poslovanje, ne bo bral obsežnih gradiv, tudi če se strinja s cilji. Zato je potrebna „prevodnost”: enostavnejši formati, razumljiv jezik in kanali, kjer so deležniki že prisotni. Mreža okrepi sporočilo, sporočilo privabi nove deležnike, novi udeleženci pa izboljšajo skupno delo.

Zelo poučen je jezikovni obrat, ki ga članek izpostavlja: ko namesto „pretiranega turizma” uporabimo okvir „neuravnoteženega turizma”, razprava manj zdrsne v poenostavljen konflikt „obiskovalci proti domačinom”. Poudarek se premakne na bistvo diagnoze: pogosto ni turizem sam po sebi problem, ampak koncentracija – prevelik pritisk na določenih mestih in v določenih obdobjih, nato pa dolga obdobja neizkoriščenosti. Če je definicija natančnejša, so rešitve jasnejše (upravljanje, časovna in prostorska porazdelitev obremenitev, regulacija, komunikacija). 

Če bi morali povzeti v enem stavku: „mehke” teme trajnostnega turizma (spretnosti, vključenost, pripravljenost) so v resnici „trdi” konkurenčni dejavniki. V prihodnjem obdobju bo močan tisti, ki:

• vnaprej načrtuje prekinitve in ne paničari naknadno (odpornost),

• standardizira vključujoče delovanje in ga ne obravnava kot kampanjsko temo (vključenost),

• razvija človeške spretnosti, saj se pristna izkušnja rodi tam (spretnosti),

• MSP-jem ponuja kratke, razumljive in prenosljive rešitve, ne le strategij,

• in komunicira tako, da „prehod” ne ostane le dokument, ampak postane vsakodnevna rutina.

Vir: EU Tourism Platform – People of the Platform: putting skills, resilience and inclusion at the heart of tourism’s next chapter (13. januar 2026).