Antalya

Območje Antalye je poseljeno že tisočletja, zaradi svoje strateške lege pa je bilo eno najpomembnejših pristanišč vzhodnega bazena Sredozemskega morja. Mesto je v 2. stoletju pr. n. št. ustanovil pergamonski kralj Atal II., ki je po legendi na tem območju iskal zemeljski raj. Naselbina je kmalu prišla pod rimsko oblast in postala cvetoče trgovsko središče, kar je potrdil tudi obisk cesarja Hadrijana leta 130 n. št.; v spomin na to je še danes ohranjen Hadrijanov slavolok, izklesan iz marmorja in s tremi oboki. V bizantinskem obdobju je mesto služilo kot pomembno krščansko škofijsko središče in utrjena pomorska postojanka. V začetku 13. stoletja so območje zavzeli Seldžuki, ki so postavili temelje islamske arhitekturne podobe regije in zgradili kompleks mošeje Yivli Minare, ki je z rebrasto opečno minareto postal simbol mesta. V stoletjih osmanske vladavine je Antalya ohranila svoj trgovski pomen, medtem ko stari del mesta Kaleiçi še danes zvesto prikazuje značilne lesene in kamnite hiše, mrežo ozkih tlakovanih ulic in zaščiteno rimsko pristanišče iz tistega obdobja.

Geološke in ekološke značilnosti regije so edinstvene v sredozemskem prostoru. Strma, skalnata veriga Tavrijskega gorovja, ki obkroža mesto, in turkizno modro morje ustvarjata posebno mikroklimo in bogato biotsko raznovrstnost. Kraške vode, ki se spuščajo z gorovja, ustvarjajo spektakularne slapove: zgornji Düdenov slap s svojimi senčnimi jamami in bujno vegetacijo ponuja naravno zatočišče pred poletno vročino, medtem ko se spodnji Düdenov slap z višine štiridesetih metrov neposredno izliva v Sredozemsko morje s skalnatega obalnega roba. V notranjosti se nahaja narodni park kanjona Köprülü, ki s svojo divjo reko, starodavnim rimskim kamnitim mostom in največjim sredozemskim cipresovim gozdom v Evropi predstavlja pomembno destinacijo za trajnostno, aktivno pohodništvo in ekoturizem. Obalni skalnati zalivi pa so pomembna gnezdišča za ogrožene glavate karete (Caretta caretta).