Ali je po EmpCo še mogoče govoriti o trajnosti? Da – natančno in dokazljivo

Gostom je še vedno koristno vedeti, če nastanitev zmanjšuje porabo vode, restavracija sodeluje z lokalnimi pridelovalci ali atrakcija omogoča obiskovalcem prihod brez avtomobila. Direktiva EmpCo ne prepoveduje predstavitve teh dejstev. Postavlja pa strožja pravila proti zavajajočim, preveč splošnim in nepodkrepljenim trditvam. Nove določbe bodo začele veljati 27. septembra 2026.

Vzemimo primer penziona, ki je namestil varčne prhe. To je vredno povedati gostom. Izjava „smo zeleni penzion” pa daje ugoden vtis o celotnem delovanju, čeprav poznamo le en ukrep.

Veliko natančneje je reči: „V tuših v sobah za goste uporabljamo varčne prhe.” Če penzion meri tudi porabo, lahko navede podatke o spremembi, določi časovno obdobje in osnovo za primerjavo. Ključno je, da trditev ni širša od tega, kar je mogoče dokazati.

Enako velja za lokalne nakupe. Če restavracija za nekaj jedi uporablja lokalni sir in zelenjavo, naj predstavi pridelovalce in zadevne jedi. Izjava „kuhamo izključno iz lokalnih sestavin” pomeni nekaj drugega in je uporabna le, če res velja za celotno ponudbo.

EmpCo se osredotoča tudi na okoljske obljube za prihodnost. Namesto stavka „kmalu bomo ogljično nevtralni” mora podjetje imeti jasen, merljiv in časovno opredeljen načrt ter preverjanje, kot to zahteva direktiva. Zato je smiselno govoriti o že izvedenih korakih in dejanskih rezultatih, ki jih je mogoče spremljati.

Natančna komunikacija se začne s pregledom lastnega delovanja ponudnika. Samoocenjevalni vprašalniki I-DEST pri tem nudijo strukturo. Na podlagi kriterijev GSTC preučujejo med drugim okoljske prakse, podporo lokalnim skupnostim, zaščito kulturnih vrednot in odgovorno delovanje. Vprašanja so prilagojena vrsti ponudnika: destinaciji je mogoče in treba postaviti drugačna vprašanja kot družinski nastanitvi.

V praksi lahko to ponudniku pomaga v treh korakih:

• Zbere, kar že počne. V vsakodnevnem delovanju je lahko samoumevno sodelovanje z lokalnimi dobavitelji ali merjenje porabe energije. Samoocena pomaga, da se to zavestno zabeleži.

• Loči dejstva od namenov. Drugače je reči „uvedli smo ločeno zbiranje odpadkov” kot „v prihodnosti bomo delovali brez odpadkov”. Prvo je trenutna praksa, ki jo je mogoče preveriti; drugo je veliko širša obljuba.

• Pokaže, kateri dokazi manjkajo. Za določen ukrep so lahko na voljo računi, podatki o porabi, evidenca nakupov, pravilniki ali dokumentacija na kraju samem. Če je trditev pomembna za komunikacijo, je smiselno premisliti, kako jo podpreti.

Pri javni predstavitvi I-DEST razlikujemo med informacijami, ki jih poda ponudnik, praksami, ki jih preveri uredništvo, in certifikati, ki jih izda neodvisna tretja stran. Naše uredniško preverjanje ni neodvisna revizija in ni uradna certifikacija. Ta razlika pomaga tudi gostom razumeti, na podlagi katerih informacij sprejemajo odločitve.

Samoocena I-DEST pomaga pri pripravi, razvoju in predstavitvi konkretnih praks. Sama po sebi ne omogoča, da bi se ponudnik predstavil kot podjetje z neodvisnim certifikatom za trajnost.

To je pomembno, ker EmpCo določa posebna pravila za trajnostne oznake. Takšna javna oznaka mora biti praviloma povezana s certifikacijskim sistemom, ki temelji na preverjanju neodvisne tretje strani, ali z oznako, ki jo je vzpostavil pristojni organ. Dejstvo, da je ocena usklajena s kriteriji GSTC, ni enako kot neodvisna certifikacija GSTC.

Ponudniki torej ne smejo zamolčati svojega dela, temveč ga morajo natančno predstaviti. Ni potrebno trditi, da je podjetje „popolnoma trajnostno”. Veliko več šteje nekaj jasnih stavkov o tem, kaj so spremenili, kaj merijo, kaj lahko že dokažejo in na čem še delajo.

Pri tem želimo podpreti turistične ponudnike, ki se pridružijo I-DEST: da trajnost ne bo negotov reklamni izraz, temveč razumljiva, preverljiva in nadgradljiva praksa.